NOVICE

Iščemo rogača in alpskega kozlička!

16.07.2007

V toplih poletnih mesecih imata višek aktivnosti dve vrsti hrošča, ki zaokrožujeta svoj življenjski cikel – vsem dobro znani rogač in manj poznan, a toliko bolj zanimivo obarvan alpski kozliček. Obe vrsti sta zavarovani in pokazatelja ohranjenosti listnatih gozdov.
Če morebiti opazite katerega izmed hroščev, prosimo, da podatek sporočite Zavodu RS za varstvo narave med 8. in 15. uro na telefonsko številko 02 333 13 70 ali kar na elektronsko pošto martin.vernik@zrsvn.si. Pri tem navedite čimbolj natančno lokacijo, kje ste hrošča opazili, datum in če želite tudi vaše ime in naslov. Zelo bomo veseli, če boste priložili še fotografijo hrošča ali pa celo fotografijo kraja, kjer ste katerega izmed teh dveh hroščev opazili. S podatki bomo lahko bolje spoznali dejansko ohranjenost našega okolja, vsak podatek pa bo koristil tudi pri usmerjanju raznih aktivnosti v prostoru. Tako bodo ta čudoviti svet žuželk lahko opazovali tudi naši zanamci.

Rogač (Lucanus cervus) spada med vrste hroščev, katerih življenjski cikel je neizogibno povezan z lesom. Je ena največjih evropskih žuželk in največji evropski hrošč. Velikost je lahko zelo različna, saj so samci lahko veliki od 2.5 do 8 centimetrov. Spreminjanje gozdov iz listnatih v iglaste in zmanjševanja trohnečega lesa v gozdovih je rogača v Evropi zelo prizadelo in njegova številčnost je ponekod kritično upadla. Kot pokazatelj ohranjenosti starejših listnatih gozdov je danes uvrščen na Habitatno direktivo EU. V skladu z evropsko zakonodajo vsaka članica EU predlaga območja, na katerih bo pozornost posvečala ohranitvi tega pri nas zavarovanega hrošča. Tudi Slovenija je za rogača določila območja Natura 2000. Pogost je na Goričkem, v Slovenskih goricah, ob Dravinji in Pohorju, Kozjanskem in Bizeljskem, Kočevju, Krasu ter Vipavski dolini in Ljubljanski kotlini, skratka tam, kjer so še prisotni hrastovi ali kostanjevi gozdovi.
Ličinke rogača se razvijajo večinoma na tleh v trohnečem lesu hrastov, pa tudi brestu, kostanju, jesenu in drugih listavcev. Celoten razvoj rogača poteka zelo počasi, tudi do pet let. Prav zato so ti hrošči še toliko bolj dovzetni na spremembe, ki prekinejo njihov življenjski krog. Rogača pri nas ne moremo zamenjati z nobeno drugo vrsto hrošča. Telo je podolgovato, široko in rahlo sploščeno. Samčki se ločijo od samic, saj so njihove čeljusti preobražene v rogovju podobno tvorbo. Tako je ta hrošč tudi dobil primerno slovensko ime – rogač. Samčki uporabijo te čeljusti v isti namen kot jelenjad svoje rogovje – da z njim potolčejo tekmeca v boju za samičko. Glava in noge so črne ali temnorjave, barva pokrovk pa od temno- rjavih do kostanjevo-rdečih. Odrasli hrošči so aktivni v mraku med majem in avgustom. Ob večernih sprehodih bomo najprej slišali njegovo brenčanje in ker je velik, ga bomo kmalu lahko tudi opazili.
Tudi odrasli osebki alpskega kozlička (Rosalia alpina) se pojavljajo od julija do srede avgusta, vendar v bukovih gozdovih do 1200 metrov nadmorske višine. Telo je podolgovato, ozko, modre barve, na vsaki pokrovki ima po tri črne pege. Imajo zelo dolge tipalnice, ki so modre, le na sklepih členov so črne. Veliki so od 2 do 4 centimetre. Za razliko od rogača je bolj dnevno aktiven in ob lepem sončnem vremenu jih lahko opazujemo na mrtvih ali posekanih hlodih listavcev, predvsem bukve, kamor samice odlagajo jajčeca. Tudi če pobrskamo po sveže žaganih in zloženih kupih bukovih drv imamo veliko možnost, da ga opazimo. Razvoj alpskega kozlička od jajčeca preko ličinke in bube traja tri do štiri leta. V gozdu ali ob gozdnem robu skladiščen les bukve je past, saj če samica v ta les odloži jajčeca, do nadaljnjega razvoja sploh ne pride, saj se les v naslednjih letih uporabi v gospodarske namene ali kurjavo. To je verjetno tudi poglavitni vzrok upadanja številčnosti alpskega kozlička. Tudi ta hrošč je vrsta, za katero smo določili Natura 2000 območja. Kot že ime pove, ga lahko opazimo v alpskem svetu, Pohorju, pa tudi drugod, na primer na Kumu, Kočevskem, Gorjancih, Snežniku in Kozjanskem