PROJEKTI

OSREDNJA IN OBMOČNE ENOTE

Bukov kozliček

Bukov kozliček (lat. Morinus funereus asper) je na prvi pogled kar podoben že predstavljenemu alpskemu kozličku in laiki ju tudi pogosto zamenjujejo. Telo bukovega kozlička je v primerjavi z alpskim bolj robustno, čokato, širše in sive ali pa sivomodre barve. Tipalke so dolge in sivočrne. Na vsaki pokrovki ima po dve črni pegi. Za razliko od večine ostalih vrst kozličkov bukov kozliček ne leti, saj ima zakrneli drugi par kril pod pokrovkami. Na Primorskem je precej pogosta manjša rjavkasta vrsta, fotografija pa je za določitev dovolj primerna.
Tudi razvoj tega hrošča poteka več let. Tako ličinke kot odrasli hrošči se prehranjujejo z lesom različnih dreves, privablja pa jih še posebej vonj sveže posekanih dreves bukve in jelke, v katerega samice z močnimi čeljustmi izdolbejo jamico in vanjo odlagajo jajčeca. Iz jajčec se razvijejo ličinke, ki se prehranjujejo pod lubjem in se nato po nekaj letih zabubijo globlje v lesu. Iz bube se izleže odrasla žival, ki lahko živi tudi dve leti. Aktivni pa so od maja do julija in če pobrskamo po skladovnicah bukovega lesa v bližini strjenega gozda, imamo možnost, da jih opazimo. Je tipična gozdna žival in zato so strjeni gozdni kompleksi za preživetje te vrste zelo pomembni. V Sloveniji je vrsta prav zaradi razmeroma dobre ohranjenosti gozdov še kar pogosta, posebej na Krasu, Kočevskem in Beli Krajini. Na severu in severovzhodu naše države je manj pogosta, z izjemo Boča, Donačke gore, Bohorja in ohranjenih bukovih gozdov Kozjanskega.

Karta razširjenosti bukovega kozlička v Sloveniji (vir: Monitoring populacij izbranih ciljnih vrst hroščev (Nacionalni inštitut za biologijo))

Copyright © Zavod Republike Slovenije za varstvo narave | production & design Creativ, Novi mediji d.o.o. |