Za Ponikovski kras je značilna podzemna drenaža, ki se prilagaja razporeditvi karbonatnih in nekarbonatnih kamenin na površju in v podzemlju. Planota je razrezana s tesnimi dolinami, po katerih tečejo potoki Ponikvica, Peklenščica, Kalski potok in drugi, katerih značilnost je, da vsi teko proti jugu, njihovi izviri pa so na severnem robu. Ozemlje KP ima vse značilnosti plitvega krasa, saj je svet le malo dvignjen nad erozijsko osnovo, ki jo v tem primeru predstavlja reka Savinja. Značilnosti plitvega in osamelega krasa imajo tudi vsi kraški objekti. Večina kraških jam je vodoravnih in ne daljših od 100 metrov. Vmes je nekaj izjem kot jama Pekel, Bezgečeva jama ali Kamnita hiša, Tajna jama, Steska jama in jama Rupe. Značilnost vseh jam so ozke vodne tesni, večji ali manjši sifoni in ozke razpoke, ki imajo v višjih predelih ohranjene fluvialne alohtone naplavine, kar je tudi dokaz o pretoku vode, ki danes teče tudi do 20 metrov nižje. Povsod lahko opazimo tudi erozijske kotlice in fasete. V jamah je več etaž, ki se delijo na suhe rove (zgornji predeli jam) ter vodne rove (spodnji predeli jam).

Od leta 1998 je ozemlje Ponikovskega krasa zavarovano kot krajinski park, znotraj katerega se nahajajo posamezni naravni spomeniki (NS), kot so: Bezgečeva jama ali Kamnita hiša, Tajna jama ter območje jame Pekel.