Ljubljansko barje je 150 km² velika ravnina južno od Ljubljane. Njegova zgodovina sega v začetek pleistocena, ko se je območje pričelo ugrezati, ob tem pa so Ljubljanica in njeni pritoki v kotlino ves čas odlagale prod in finozrnate usedline. Zaradi slednjih je podlaga postala nepropustna, kar je ravnini dalo močvirni značaj. Po koncu ledenih dob je tu nastalo plitvo jezero, po izginotju le-tega pa močvirje in barje.

Poskusi osušitve so od konca 18. stoletja dalje postajali vedno uspešnejši, vzporedno z izsuševanjem pa so z barja porezali ogromne količine šote. S tem so na Ljubljanskem barju izumrli mnogi predstavniki barjanskega rastlinstva.

Ostanki nekdanjega visokega barja so danes vidni večinoma kot gozdički breze in rdečega bora. Preden so Ljubljansko barje osušili, so bila to najjužnejša in najnižje ležeča visoka barja v srednji Evropi.

Danes je Ljubljansko barje eden največjih kompleksov negozdnih mokrotnih površin v Sloveniji. Pomembna so zlasti močvirja in enokosna travišča, ki so v Evropi že skoraj izginila. Nekoč pogosta logarica, ki je postala skoraj simbol Ljubljanskega barja, raste le še na tistih redkih travnikih, ki jih ne gnojijo in jih kosijo pozno. Na takšnih travnikih gnezdijo prepelice, poljski škrjanci, repaljščice, močvirske trstnice; posebej smo lahko ponosni na v svetovnem merilu ogroženega kosca ter edinih nekaj parov velikega škurha pri nas. Vsem tem in še mnogim drugim se življenjski prostor vse bolj krči.

Krajino pestrijo neskončne mejice ter ostanki nižinskega gozda, ki še pripomorejo k pestrosti rastlinstva in živalstva.

Dostop je enostaven, saj Ljubljansko barje leži na pragu Ljubljane. Najbolj pristno ga bomo doživeli, če ga obiščemo peš.