Za krajinski park Zgornja Idrijca, ki je razglašen z Odlokom o razglasitvi krajinskega parka Zgornja Idrijca (Uradni list RS, 11/1993) je tako kot za širše območje Idrijskega hribovja, značilna velika gozdnatost, saj so neporaščene z gozdom le manjše površine okoli domačij. To geološko in geomorfološko izjemno pestro območje je življenjski prostor številnih ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Nekateri predeli so zaradi težke dostopnosti povsem naravno ohranjeni (in tudi strožje varovani, bodisi kot naravni spomeniki, bodisi naravni rezervati) kot npr. Kramaršca, Bedrova grapa, Bukov vrh. V dolinah Idrijce in Belce ter grapah številnih pritokov uspevajo tri vrste jegličev: endemični kranjski jeglič (Primula carniolica) in reliktna vrsta avrikelj (Primula auricula), ter njun križanec idrijski jeglič (Primula venusta), ki ga najdemo le v Idrijsko-Cerkjlanskem hribovju. Območje je življenski prostor ogroženih živalskih vrst npr. npr. divjega petelina in ruševca. Tu se občasno ali stalno pojavljata tudi medved in ris.

V sklopu krajinskega parka Zgornja Idrijca, le dobra 2 kilometra južno od mesta Idrija najdemo Divje jezero, ki spada med bisere slovenske naravne dediščine. Divje jezero je bilo že leta 1967 zavarovano kot naravni spomenik, od leta 1972 pa je urejeno za obisk javnosti kot prvi slovenski muzej v naravi. Običajno je gladina tega jezerca mirna, ob obilnem deževju pa bruha voda iz jezera s tolikšno silo, da razburka vso gladino in dere v Idrijco kot prava reka.

Na območju krajinskega parka srečamo tudi več kulturnih spomenikov in znamenitosti. Na Idrijci in Belci stojijo monumentalne klavže (zgrajene okrog leta 1770) – to so zidane vodne pregrade, ki so omogočale zbiranje velikih količin vode in zatem plavljenje lesa v Idrijo.