Ta del matičnega Krasa so leta 1986 vpisali v Seznam svetovne dediščine pri UNESCO, poleg tega pa je območje razglašeno za Regijski park Škocjanske jame (Zakon o regijskem parku Škocjanske jame, Uradni list RS, 57/1996). Pri Škocjanskem krasu gre za izjemne površinske in podzemeljske kraške pojave, povezane z delovanjem kraških procesov in delovanja Velke vode - Reke. Ta začne ponikati na stiku eocenskih flišnatih kamnin in paleocenskih apnencev pri Vremah, pod Škofljami se zaje v kraško deber, ponikne v Škocjansko jamo, izvira v Mali dolini, ponovno ponikne v kratko jamo Miklov skedenj, od koder s slapom izvira in pada v jezero na dnu Velike doline, iz jezera odteka v korita, ki se na koncu razširijo v odprto ponorno poldvorano, kjer dokončno s površja izgine v Šumečo jamo. V njej lahko sledimo Reki še približno poldrugi kilometer, kjer dokončno ponikne v sifonu Marchesettijevega jezera. Sifon so potapljači preplavali in prišli v nove suhe dele.

Naravoslovno so pomembni geološki, kraški in drugi geomorfološki pojavi, toplotni obrat v Mali in Veliki dolini ter jamska mikroklima ter številne zavarovane, ogrožene in redke rastlinske ter živalske vrste. V Mali in Veliki dolini zasledimo zanimivo mešanje srednjeevropskih, evmediteranskih in submediteranskih, ilirskih in alpskih rastlinskih vrst. Na izredno majhni razdalji (nekaj metrov) uspevajo skupaj evmediteranske, na primer venerini laski (Adiantum capillus veneris L.), in alpske rastline, na primer lepi jeglič oziroma avrikelj (Primula auricula L.). Endemična Justinova zvončnica (Campanula justiniana Witasek) je ogrožena v evropskem merilu. Tukaj uspeva devet rastlin, ki jih najdemo v Rdeči knjigi ogroženih rastlinskih vrst v Sloveniji. Med njimi izstopa bršljanov pojalnik (Orobanche hedere Duby), saj so ga v Sloveniji našli le v Veliki dolini.

Tudi zoološko je ta del Krasa pomemben, saj izstopajo snežna voluharica (Microtus nivalis), zimske kolonije netopirjev, med ptiči skalni golobi (Columba livia) in plezalčki (Trichodroma muraria).

S področja arheologije, zgodovine, etnologije, humane ekologije in geografije turizma je pomembno, da je človek jamski splet naseljeval okoli 10.000 let. Arheološke najdbe potrjujejo stalno prisotnost ljudi v pritočnih delih spleta med kameno dobo (mezolitikom) in pozno antiko, kasneje ga je tudi drugače uporabljal. Še danes mu predstavlja izjemno naravoslovno in kulturno-zgodovinsko posebnost ter vir zaslužka. Del spleta je namreč urejen za turistični obisk že okoli 180 let.

Dodatne informacije: http://www.park-skocjanske-jame.si/