Soča
sodi med najlepše reke v Evropi. V povirju pada
v slapovih in skakalcih, svoj divji, a tudi prijazni
značaj ohranja v celotnem teku, celo ob izlivu
v morje. Njena struga je zaradi stopničastega
in velikega strmca mestoma stisnjena v tesni in
korita, ponekod pa široko razprostrta po nasutih
ravnicah.
Izvira kot Potok pod Bavškim Grintavcem, pod
Skokom ponikne v nanose, na začetku Zapoudna v
Trenti (Z. Julijske A.) se v dnu in bokih struge
pojavi kot reka, nato se ji pridruži kraška voda
Izvira Soče. V Bovški kotlini se vanjo steka Koritnica,
desni povirni krak. Malo nad sotočjem je struga
Soče ujeta v le 1.5 m široka Korita Zmuklice,
pri vasi Čezsoča le nekaj km stran, pa se razlije
do 600 m na široko. Izpod Kanina pada vanjo Boka
v 106 m visokem slapu in priteka Učja. Med tem
sotočjem in Koriti pod Napoleonovim mostom dobi
za eno Učjo kraške vode iz polovnikovega in stolovega
pogorja.
V srednjem teku med Kobaridom in Solkanom teče
najprej po široki dolini, ki se pri Mostu na Soči
stisne v deber, ki se na koncu odpre v širno ravan
ob spodnjem teku, večinoma na ozemlju Republike
Italije. Med Kobaridom in Mostom se ji pridruži
več levih kot desnih pritokov, najmočnejša sta
Tolminka in Idrijca, nato se vanjo izliva več
manjših hudornikov.
V spodnjem teku se ji z leve pridruži razmeroma
mogočna kraška reka Vipava, z desne pa združena
silna hudournika Ter in Nediža. Izvire Timava,
ki odtekajo v morje pod imenom Potok napaja ob
nizkih vodah večinoma soška podtalnica.
Največja presenečenja nam ponujajo izjemne barve
vode Soče in pritokov ter številni edinstveni
vodni in geomorfološki pojavi. Lepotica Soča se
ponaša s turkizno modrozeleno vodo, ki se med
letom spreminja: po dežju in med topljenjem snega
teče mlečnomodra, po močnih deževjih pa divja
rjava, podobna kavi. Reka in pritoki imajo namreč
izraziti hudourniški značaj.
Obrežja so poraščena s pestrim rastlinjem, celo
visokogorske cvetke najdemo na prodih v dolini.
Velika posebnost so toploljubne kraške rastline
visoko v notranjih posoških Julijcih.
Med živalmi moramo na prvem mestu omeniti endemično
soško postrv (Salmo trutta marmoratus),
če imamo srečo pa vidimo tudi druge redke in ogrožene
vodne in obvodne sesalce in ptiče.
Sočo najlaže spoznamo, če se podamo na plovbo
po njej oziroma hojo po Soški poti in drugih stezah
ob njej ter pritokih. Na več krajih so opremljena
vstopno-izstopna mesta v strugo reke, ob Soči
in pritikih so speljane poti ...
|
